Ideja o Akademiji dosežkov je že dolgo rasla v mojih mislih. Vzklila je v času študija, v trenutku, ko sem se prvič v pravem pomenu besede (torej tudi v praksi, ne le na predavanjih in vajah) srečala z učenci, učitelji in situacijo v razredu.

Spoznala sem otroke (že od nekdaj imam raje izraz otrok kot učenec, saj beseda učenec otroka na nek način kar razosebi). V času hospitiranja, nastopov, prakse in pripravništva sem, po starem, spoznala tiste nezadostne, zadostne, dobre, prav dobre in odlične. Tiste s posebnimi potrebami in tiste brez (čeprav ima vsak posameznik svoje potrebe, ki so, kot smo tudi mi, posebne). Na zunaj so bili vsi enaki - otroci. Otroci so se radi igrali, z zanimanjem opazovali, odkrivali, seveda kdaj tudi ponagajali. Z vidika šolskega sistema pa so bili vsi različni - učenci. Učenci so se učili z učnim načrtom predpisano snov, ki otroke zanima (ali pa tudi ne).

Potem sem spoznala svoje učence. Že takrat mi je bilo zelo žal, da nimam dovolj časa in priložnosti spoznati jih kot otroke, ne le kot učence. Bili so odlični otroci. Prav vsi. Nagajivi, navihani, pridni, zanimala jih je tisoč in ena stvar. Niso pa bili vsi odlični učenci. Pa bi lahko bili. Prav vsi. Želela sem si in trudila sem se, da bi vsem dala možnost, da bi bili tudi odlični učenci, saj bi s tem postali še odličnejši otroci. Žal ni šlo. Moje želje so bile eno, sistem pa je zahteval nekaj drugega. Kljub temu, da sem se trudila pouk prilagoditi otrokom in njihovim individualnim zmožnostim, sem največ dala otrokom, s katerimi sem lahko v okviru dodatne strokovne pomoči delala individualno. Žal je pač tako in razumljivo je, da vsak otrok ne more imeti svojega učitelja, tudi manjši razredi so zaenkrat le iluzija.

V trenutkih, ko sem si želela otrokom ponuditi več, sem po spletu brskala za rešitvami, ki bi jih lahko ponudila njim in njihovim staršem. Pa jih ni bilo. Našla sem številne jezikovne tečaje, plesne urice, ustvarjalne delavnice in podobne dejavnosti. Kaj pa kaj več?

Iskala sem ure, delavnice, programe, ki bi se otroku individualno ali v manjših skupinah posvetile in jim omogočile spoznati, da učenje ni nujno nekaj strašnega in da lahko, če se znamo učiti in če poznamo vse spretnosti in trike, ki nam pri učenju pomagajo, veliko časa preživijo tudi v družbi ljudi, stvari in aktivnosti, ki jih razveseljujejo in jih delajo to, kar so.

Moja želja po individualni pomoči in svetovanju otrokom in njihovim staršem na področju vzgoje in izobraževanja je dolgo rasla in sedaj je končno dozorela v obliki Akademije dosežkov. Naj poskrbimo tudi za vaše dosežke in dosežke vaših otrok.